Tale projekt je bil precej poseben. Zgodbe tega konkretnega ponka sicer ne poznam prav dobro, je pa tekom obnove povezal kar nekaj ljudi – in to šteje.
Torej, kupil sem ga pri Juretu. V Šiški, takrat še pravzaprav v sosednji ulici. Jure sicer že par let skrbi za najine dopuste, tokrat pa je v kleti našel ponk viška. Dogovorila sva se hitro in še isti dan je bil že varno deponiran v delavnici. Sem moral prav pogledati v zapiske, to je bilo namreč poleti 2019 – madoniš, res sem si vzel čas za obnovo.
Trajalo je tudi zato, ker je bil v svojem prejšnjem življenju tale ponk pravo gostišče za črvičke vseh vrst. Podnožje in celoten spodnji del so bili pravzaprav že močno čez mejo, ki jo še imam za uporabno.
In tukaj pridemo do Tomaža, ki je sicer človek mnogih talentov, tokrat pa je priskočil na pomoč z epoksijem in infuzijo. Tako je celoten spodnji del utrjen z epoksi smolo, trden in nekaj kilogramov težji. Postopek je zanimiv za videti – seveda, ko je na delu mojster.
Sledile so ure brušenja vsega, kar je brušenje potrebovalo. Tudi številni mali popravki in prilagoditve so se le počasi sestavili v končno sliko. Sicer je pričujoči ponk najmanjši do sedaj, ampak saj vemo, da je strup v malih flaškah in hudič v podrobnostih.
Vsekakor mi je najbolj všeč zgornji del, kjer kraljuje čudoviti rdeči odtenek češnje. Ker sem želel, da se ta češnjevo rdeča lepo poveže z vsem ostalim, sva ga z Lojzetom (ki nima svoje spletne strani) “popajcala” malo bolj, kot običajno. Seveda ga je potem on še temeljito povoskal – tako, s srcem. On pač zna.
Čisto na koncu je bilo potrebno narediti še zapiralo. Ker je usnjeno, je pomagal Sandi. On zna z usnjem. Montiral sem ta delček potem sam – to izpostavljam zato, ker niti slučajno montaža ni na Sandijevem nivoju. Mi je to tudi povedal. Polinkal sem ga vseeno.
Naslov sem ukradel iz filma – zgolj zato, ker mi “Češnja, črvi in epoksi” ni zvenelo tako fino.
malo čez les 