Lateks, Usnje in Stisnjen Zrak

Gotova sta, dva nova junaka. Projekt, ki se je vlekel skozi leta in bil vedno potisnjen nekam ob strani je končno zaključen. Stola, že opisana na temle spletnem mestu, sta dobila svojo končno podobo.

Dolgo sem tuhtal, kakšna bosta in kako ju kar najbolje oblaziniti, da bosta resnično udobna. In je padla odločitev – usnje naj bo. In to ne kar eno, ampak tako, res dobro. Pa barva? Ko pridemo do barv je v najinem gospodinjstvu le en pravi naslov. In to nisem jaz. Izbrala sva torej Zeleno.

Ker se zadeve ne kaže lotiti na pol, sem aktiviral tudi Sandija – on se spozna na vse, kar je povezano z ledrom. In ga je naročil. Nekje v Nemčiji, seveda “erste klasse”, ker drugače ne gre.

S tem je bilo rešenega  le pol problema. Je treba še tapicirat. Tudi za to je imel Sandi (sedlar) rešitev. Zgoraj lateks (kot pri dobro znanih in oglaševanih ležiščih), spodaj pa zaprto-celična pena. Vem, sliši se grozno komplicirano – ampak sedi se  vrhunsko. Kot bi se človek usedel na puhast oblak usnjenega neba.

In stisnjen zrak? Seveda sva se tapeciranja lotila v lastni režiji – no jaz sem malo bolj od daleč gledal, me je pa Sandi naučil uporabljat pnevmatsko pištolo za zabijanje sponk. Sem bil vesel kot mali otrok.

IMG_1344

IMG_1336

Advertisements

Stopnice življenja našega

Ko želimo, da stari leseni predmeti zaživijo novo življenje, pomeni to običajno ne-malo dela. Sam verjamem, da pri tem ne gre ubirati bližnjic. Nikoli.
 
Ti predmeti, ki so bili priča življenju generacij si namreč zaslužijo spoštovanje. In obnovo z dolžnim spoštovanjem zelo radi nagradijo, tako da se pokažejo v najlepši luči. Z novim obrazom in staro dušo. Dušo, ki vabi nove zgodbe iz vsakdana novih generacij.
 
Podobno je bilo s tem stopniščem. Štelo je korake večih generacij v meščanski hiši v Ljubljani. Ko je nastopil čas za prenovo hiše, so se odličili, da stopnišče ostane.
 
 
In smo začeli. Časovni okvir se je razvlekel čez vse mere dobrega okusa in najbolj pesimistične ocene, pa vendar so stopnice gotove. Zahtevale so veliko ur in  nekaj kolegov povezale v poletnih vikendih polnih prahu in hrupa.
 
Zame so tele “štenge” pomenile dobesedno projekt leta in pošteno priznam, da sem si oddahnil, ko sem odstranil zadnji zaščitni trak in pospravil zadnji čopič.
 
Na kratko o obnovi: brušenju je sledilo še več brušenja. Smrekove dele sem lužil, nanesel poliuretanski temelj in mat lak. Njegovo veličanstvo hrast je bilo deležno enakega tretmaja, le brez luženja. Všeč mi je kontrast, ki sta ga smreka in hrast odlično povezala v lepo celoto. Slike pokažejo, kako je bilo in kako je.
 
 
“Stari predmeti v novih zgodbah” – podnaslov tega spletnega mesta. Stopnicam v novi zgodbi želim veliko prijetnih korakov, korakov ki naj peljelo tja, kamor želi srce.
 

 

 

Čipka, vosek in konjak…

Takole, nova dva korenjaka zapuščata delavnico. Po celem popoldnevu prenašanja, poziranja in fotkanja sta pripravljena na odhod.

Obnovljena z veliko pozornosti za podrobnosti, predstavljena v malo drugačni luči. Ker ponk ni nujno samo ponk. Lahko je naprimer osrednji kos domače pisarne ali pa odlična miza za pogostitev izbranih gostov. S svojo gladko, naoljeno in povoščeno površino ter trdno osnovo lahko prenese tudi čipko, ki ni prtiček…

P.S.: Sicer gresta na bolho, ampak prav nič ne bom mel proti, če najdeta novega lastnika tudi preko bloga.

Hudič je v detajlih

Do sedaj so bile zgodbe objav na temle blogu bolj kot ne v smislu zaključenih celot posameznega projekta, kar je sicer lepo in prav, se pa na ta način izgubi nekoliko čarovnije. Tiste čarovnije, ki se dogaja vmes, skrita v delavnici in v majhnih korakih, majhnih popravkih, ki na koncu pomenijo resnično lep izdelek. Izdelek z Dušo.

Trenutno so sicer v delu trije. Poglejmo si tistega, ki je najbližje cilju. Zahteval je precej pozornosti; poleg osnovnega čiščenja (beri »šmirgl« papir) je potreboval še: popravilo zlomljene deske, izdelavo novega zaključka na ročaju levega primeža, nove lesene zatiče, ki držijo zgornjo površino na mestu in še par lepotnih popravkov (odmerjenih tako, da se šarm sledov let uporabe ohrani).

 

Morda je ta pozornost za podrobnosti znak kakšne blage karakterne napake. Ampak meni je všeč, je za mojo dušo. In podrobnosti dajo Dušo tudi končnemu izdelku.

Ne samo Hudič, tudi lepota se skriva v detajlih.

 

Trije mušketirji

Prvi obnovljeni mizarski ponk je uspešno našel novega lastnika in iz mizarskega postal gostinski ponk, s katerega se bo točilo pivo. Komaj čakam da zaživi v novi funkciji – bo super izgovor za iti na enega 🙂

Ker eden ni nobeden (podobno kot pri pivu), sem tokrat nabral kar tri. Vsak malo drugačen, vsak malo različnih  mer in izgleda. Načrt je, da z gospodom Lojzetom obnoviva vse tri po zgledu tistega prvega. Se pravi: očistiva, obrusiva, zaščitiva, impregnirava, popraviva, naoljiva in povoskava.

Na tehle slikicah se vidi, kako so korenjaki izgledali, preden sva jih napadla z goro brusnega papirja in vsak s svojo električno brusilko.

Naslednjič pripravim tudi par fotk samega procesa. Zaenkrat so vsi trije očiščeni, zbrušeni in premazani z Belocidom. Sledi obnova posameznih delov, utrjevanje načetih delov in veliko drobnega igranja (in garanja).

Nekoliko po tihem pa razmišljam v smeri, da iz katerega od njih nastane čisto pravi kos pohištva, recimo miza z dvema umivalnikoma za v kopalnico…ampak pojdimo lepo po vrsti.

Štokrle – nočna omarica, ki je lahko tudi stolček

Nov projekt, in prvi tak, ki ga delam za domov. Čisto zares, za v spalnico 🙂

Pred kratkim preseljena in soočena z izzivi opremljanja in kupovanja kosov opreme iz Ikeje, ki bi izgledali, kot da niso iz Ikeje sva se odločila, da bova imela unikatne nočne omarice. In sem šel. Na Bolho in nato v okolico Laškega, h gospodu Marjanu, ki mi je prodal dva lepa primerka tega nekoč nepogrešljivega kmečkega pohištva – štokrle (preprost lesen stolček brez naslonjala).

Stara sta cca. 70 let, polna šarma in zgodb ljudi, ki so sedeli na njih. Prvi iz hrastovega in drugi iz češnjevega lesa. Sicer ju nisem uspel pofotkat v prvotnem stanju, pa nič za to. Bila sta solidno ohranjena, precej načeta od črvov, sicer pa lepo in trdno narejena. Res so znali, tile stari mojstri.

Najprej sem ju razstavil in odstranil vse stare vijake. Sledilo je veliko brušenja in čiščenja ter nanos sredstva proti insektom. Upam, da bo zaleglo.

Podlago sem  obdelal s posebnim industrijskim premazom, ki les impregnira in utrdi za nadaljnjo obdelavo. Sledilo je kitanje z Aralditom in brušenje. Ta cikel se nekajkrat ponovi, vse dokler ni podlaga lepo ravna in gladka. Na koncu sledi še en premaz impregnacije in brušenje, ki zgladi še zadnje nepravilnosti. Trenutno sta videti takole:

Pravi moški, Tungovo olje in čebelji vosek

Pa ga imamo, drugi uspešno zaključen projekt. V nedeljo sva ga dokončala. Ponk je obnovljen, sijoč in šarmanten, tako kot se za tak kos spodobi.

Po popravilu dotrajanih delov nog, je sledila dokončna obdelava večjih nepravilnosti in razpok z Aralditom. Kljub popravilom in zaključni obdelavi, so sledi neštetih ur mizarskega dela minulih časov na ponku ostale – vidne in žive.

In zaščita? Nekoliko razredčeno in rahlo obarvano Tungovo olje sem nanesel s čopičem in obrisal s krpo. Za zaključek še malo antičnega voska in veliko dela s krpo (spet se je izkazal gospod Lojze). Seveda nisva izpustila niti podnožja oz. delov, ki so na prvi pogled skriti. Hudič je v detajlih.

Še vedno verjamem, da je Korošica imela prav – vsak pravi moški ga mora imeti. Ne bi pa imel čisto nič proti, če ga kupi ženska 🙂

1-IMG_3188

Življenje potrebuje barve…in zaključke.

Takole, iz delavnice sta končno prispela in ugledala luč dneva dokončana svečnika.

V barvah, obnovljena, dodelana. Upal bi si trditi, da sta taka, kot sta si zaslužila biti. Rdeča, zlata in z vsemi detajli, ki sodijo zraven.

Namen sem imel spisati cel roman ob končanem projektu. Sedaj ugotavljam, da nimam v bistvu kaj več povedati. Sem ju raje poslikal.

IMG_3154

IMG_3184

Meni sta zelo všeč, nisem si predstavljal, da bosta kdaj taka. Gospod Lojze pa ni bil presenečen, on ju je ravno taka videl v svoji glavi že pred kakšnega pol leta, ko sem jih v prvotnem stanju vzel iz prtljažnika 🙂

V naslednjih dneh gresta na Bolho, sta namreč na prodaj. Ponudbe seveda sprejemam že od tega trenutka dalje.

Bobèche, osnova in zaščita

Današnji dan v delavnici je minil v znamenju zgornjih treh besed. Bobèche definira Viki takole: »A cup or ring at the top of a candlestick, used to catch melted wax running down the side of the candle. In sem ga naredil, pravzaprav dva, za vsak svečnik enega. Izrezal sem ga iz primerne pločevine, ga nekoliko dodelal in pritrdil na leseno osnovo na vrhu svečnika. Ker gre za pločevino, sem se odločil, da uporabim primeren premaz – osnovo (na sliki sive barve), ki bo poskrbel za to, da se bo končni sloj barve dobro prijel in ne bo prihajalo do luščenja, tudi čez leta. Brez skrbi, ni še končano, na sredino pride še primerna kovinska konica, ki bo držala svečo na mestu.

In zaščita? Pred časom mi je kolegica omenila, da bi bila svečnika primerna tudi za na verando. Če bosta res našla tako ali podobno mesto je prav, da sta primerno zaščitena. V ta namen sem ju premazal z impregnacijskim premazom, sicer namenjen parketom. Zadeva je brezbarvna in služi zgolj in samo impregnaciji. Ker je zaščita pomembna 😉

Tudi ponk rabi zdrave temelje

Delamo. Sicer je časa vedno premalo, ampak gre. Svečnika sta končno dobila še svojo zadnjo piko na i v obliki novega zgornjega kovinskega dela, ki bo nosil svečo. Delo s tanko kovino je bilo dolgotrajno, veliko improvizacije in preizkušanja živcev. Sem rabil protiutež.

Za nagrado sem si privoščil malo pravega moškega žaganja. In sem se ga lotil – podnožja (od ponka). Ker so bile noge, na katerih je stal vsa ta leta kar pošteno načete, je padla odločitev, da se jih konkretno popravi.

Proces je še v teku, pa vseeno: na fotkah je vidno, kako zelo načet je bil les. Izžagal sem “slabe” dele in lepo obrusil zdravo osnovo.

Na to novo osnovo bom pritrdil nov, po meri odrezan les – potihem upam, da bo  to hkrati tudi izgovor za obisk prave mizarske delavnice…